Možgani in hrana

Sestava možganov

Večino teže naših možganov sestavljajo maščobe oziroma lipidi. Preostali del naših možganov so proteini, aminokisline in sledi mikrohranil ter glukoze. Vsaka od teh komponent ključno vpliva na lastnosti naših možganov. Funkcijo, razvoj, energijo in razpoloženje. Seveda pa so naši možgani še veliko več, kot le zgoraj naštete snovi.

Od maščob v naših možganih so zelo pomembne omega 3 in omega 6 maščobe. Te maščobne kisline močno vplivajo proti degeneraciji možganov in jih moramo zaužiti v naše telo. Zato je hrana bogata z omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami ključna. To so oreščki, semena in ribe. Omega 3 in Omega 6 sta ključnega pomena za očuvanje celične membrane v možganskih celicah.

Dolgotrajen vnos drugih maščob v možgane, kot so nasičene maščobe, lahko ogrozijo zdravje naših možganov.

Proteini in aminoksiline, so osnovni graditelji hranil, in razvoja ter vplivajo na to kako se počutimo in obnašamo. Aminokisline, vsebujejo predhodnike nevrotransmitorjev. Nevrotransmitorji so kemične snovi preko katerih potujejo dražljaji, signali v možganih od enega nevrona na drugega. S tem pa to vpliva na naše razpoloženje, spanje, pozornost, pa tudi težo.

Kompleksna kombinacija sestavin v hrani lahko stimulira možganske celice, da sprostijo norepirefrin, dopamin in serotonin, ki spreminjajo naše razpoloženje. Hrana bogata s hranili omogoča, vzdrževanje zdravega ravnovesja aminokislin v naših možganih.

Mikrohranila so ravno tako zelo pomembna sestavina v naših možganih. Antioksidanti v sadju in zelenjavi se borijo proti prostim radikalom, kateri uničujejo naše možganske celice. S tem omogočajo našim možganom daljše delovanje. Brez zadostne količine mikrohranil, kot na primer vitamin B6, B12 in folna kislina, bi naši možgani bili dovzetni za možganske bolezni in duševni upad. Železo, baker, cink in natrij so ravno tako pomembni za zdravje naših možganov in naš zgodnji kognitivni razvoj. Da bi naši možgani uspešno sintetizirali vsa ta hranila, rabijo "gorivo". Možgani tako porabijo do 20% hranil celotnega našega telesa. Večino te energije dobijo iz ogljikovih hidratov, kar naše telo pretvori v glukozo ali krvni sladkor. Sprednji predel možganov, je tako močno dovzeten do glukoze, da se odraža v naši mentalni funkciji. Lačni smo bolj razdražljivi.

Ogljikovi hidrati in možgani

Ogljikove hidrate poznamo v treh oblikah. Škrob, sladkor in vlaknine. Hrana, kot ogljikov hidrat, vsebuje te tri vrste ogljikovih hidratov v različnih medsebojnih deležih. Razmerje sladkorja in vlaknin v ogljikovem hidratu glede na celoten ogljikov hidrat vpliva na to, kako se bo odzvalo naše telo in možgani, po zaužitju.

Visoko glikemična hrana npr. beli kruh povzroči nenadno sprostitev glukoze v krvni obtok, kateri sledi nenaden padec glukoze. S tem pade krvni sladkor in s tem naša pozornost in razpoloženje. Po drugi strani pa hrana kot je oves, žita, stročnice povzročijo počasnejše sprostitev glukoze v krvni obtok, kar omogoča stabilnejšo raven pozornosti.

Za trajno možgansko moč, je potrebno znati optimizirati hrano bogato z hranili. Ker se prebava začne že v ustih se vpliv hrane na naše možgane začne že z samim vgrizom. Tako ima naša izbira hrane hiter in dolgotrajen vpliv na naše možgane.

Sladkor in možgani, dopamin.

Kemijska sestava sladkorja je sestava, ki ji pravimo ogljikov hidrat in ga najdemo v širokem razponu pijač in hranil. Imena na hranilih s katerimi označujemo vrsto ogljikovega hidrata, ki mu pravimo sladkor so Glukoza, fruktoza, Sukroza, Maltoza, Lactoza, Dextroza, Škrob, Med, Sladkor, Sadni koncentrat. Vse so to sladkorji. Sladkorji se ne nahajajo le v sladkarijah ampak je dodan še na primer paradižnikovi omaki, jogurtom, suhem sadju... Ker se sladkor nahaja povsod je zelo pmembno vedeti kako vplliva na naše možgane.

Ko zaužijemo sladkor le ta aktivira receptorje za sladko, ki se pretežno nahajajo na sprednjem delu jezika. Ti receptorji pošljejo signal po možganskem deblu od koder gre signal na različna področja sprednjega dela možganov. Eden od teh delov je možganska skorja. Različni deli možganske skorje procesirajo različne okuse. Grenko, sladko, slano... Tu signal aktivira sistem nagrajevanja. Ta sistem je serija električnih in kemičnih poti preko različnih predelov možganov. Gre za kompleksno reakcijo katere končni namen je dati organizmu odgovor: Ali naj to ponovimo? V primeru, da je nekaj bilo zelo okusno nam možgani preko sistema nagrajevanja sporočajo, da to ponovimo. Sistem nagrajevnja poleg sladkorja sprožijo tudi: Alkohol, Droge, Socializacija, Kajenje... V primeru, da mi preveč aktiviramo sistem nagrajevanja v možganih to sproži serijo dogodkov Izgubo kontrole, hrepenenje in povečano toleranco.

Receptorji se nahajajo tudi v črevesju. Le ti dajo možganom signal, da smo polni in da nadljnji vnos hrane več ni potreben. Ali pa da naj bi naše telo sproduciralo več insulina za potrebe predelave sladkorja. Sistem nagrajevnja v naših možganih sprosti kemijsko spojino, ki se ji reče dopamin. Je pomembna kemijska sestava oziroma nevrotransmiter. Sprednji del možganov ima veliko receptorjev za dopamin. Le ti pa niso enako razporejeni. Določena področja jih imajo več in ta območja so naša glavna območja nagrajevalnega istema. Droge, kot so alkohol, nikotin sprostijo dopamin v presežek, kar sili določene ljudi, da iščejo to intenziteto. Z drugimi besedami odvisnost. Sladkor ravno tako povzroča sprostitev dopamina pa vendarle ne tako visoko kot droge.

Hrana, kot je na primer zelenjava ne sproža dopamina. Zato jo težje konzumiramo.

Ko pojemo uravnotežen obrok, takrat se poveča količina dopamina v možganih. Ampak, če bi jedli ta isti obrok vsak dan takrat bo povečana količinia dopamina kot posledica obroka v možganih vsakič manjša, vse dokler je ne bo več. Ta pristop nas sili k ttemu, da jemo raznoliko hrano in da ločimo pokvarjeno hrano od sveže.

Ko na mesto uravnoteženega obroka pojemo obrok, ki vsebuje sladkor takrat je začetni efekt isti, kot pri uravnoteženem obroku. Vsakič, ko pojemo sladkor le ta povzroči v naših možganih efekt nagrade. Ampak, če jemo preveč takrat se nivo dopamina ne vrne več v prvotno raven in takrat sladkor po malo deluje že kot droga in povzroča odvisnost.

Alkohol in možgani

Alkohol je kemijska spojina znana pod imenom etanol in ima v kemijski sestavi značilno obliko OH. To je spojino, kjer sta vezana kosik in vodik. Etanol je aktivna spojina v alkoholnih pijačah. Njena enostavnost ji omogoča vstop v različne celice v telesu, kjer vpliva potem na njihovo delovanje.

Po zaužitju alkoholne pijače, se alkohol preko prebavnega trakta absorbira v kri. Največ preko tankega črevesa. Predhodna vsebina hrane v želodcu močno vpliva na to, koliko alkohola bo po zaužitju uspelo preiti v kri. Sfinkter, ki loči želodec od tankega črevesa se po zaužitju hrane skrči. Kar ne dovoljuje tako hiter prehod alkohola v tanko črevo. Zato je lahko količinia alkohola, ki po zaužitju hrane doseže krvno obtok do 4x manjša od količine, ki bi prišla na prazen želodec. S krvjo alkohol doseže različne organe. Največ tiste z največjim krvnim obtokom. Jetra in možgane. Prvo doseže jetra, kjer encimi razbijejo molekulo alkohola v dveh korakih. Prvo encim ADH spremeni alkohol v strupeni acetildehyde. Nato pa encim ALDH spremeni strupeni acetildehide v nestrupeni acetat. Med tem, ko kri cirkulira skozi jetra, jetra razgrajujejo alkohol kontinuirano. Ampak ta prvi del razgradnje določa koliko alkohola bo doseglo naše možgane in ostale organe.

Naši možgani se odzovejo na alkohol kognitivno, čustveno in vedenjsko. Z drugimi besedami pijanost. Alkohol ugasne v naših možganih nevrotransmiter imenovan GABA in nevrotransmiter GLUTAMATE. To povzroči, da se sposobnost komunikacije med nevrotransmitorji močno zmanjša. Zato se konzumerji alkohola počutijo med manjšimi dozami sproščene in zaspane pri večjimi. Ravno tako onemogoča možganom ževljensko potrebno aktivnost delovanja pri zastrupitvenih dozah. Alkohol ravno tako stimulira mrežo nevronov, ki se razteza od srednjih možganov do področja zadolženega za motivacijo. Kot vse droge povzroči sprostitev dopamina v področju za motivacijo, kar povzroči občutek užitka. Alkohol ravno tako povzroči, da se določeni nevroni združijo in začno proizvajat endophrine. Endophrini nam omogočajo, da se umirimo in odzovemo na stress in nevarnost. Povečana raven endophrinov povzroči evforijo, relaxacijo povezano z konzumiranjem alkohola. Ko jetra predelajo več alkohola, kakor ga možgani lahko absorbirajo takrat pijanost popusti. Od osebe individualno je odvisno kako se bo obnašala v pijanem stanju to je na tej poti dokler ne bodo jetra uspela predelati ves alkohol. Tako bosta moški in ženska z enako težo imela različno koncentracijo alkohola v krvi. To zato ker imajo ženske v povprečju manjšo količino krvi. Imajo več maščob kar zahteva manj krvi od mišic. Manjša količina krvi, ki vsebuje enako količino alkohola rezultira v večjo nasičenost z alkoholom. Genetska raznolikost jeter kako procesirajo alkohol ravno tako vpliva na razgradnjo le tega v krvi. Regularno pitje alkohola lahko povzroči višjo toleranco encimov do alkohola. Ljudje, ki dalj časa pijejo alkohol lahko povzročijo okvaro jeter, kar ima ravno nasproten efekt. Genetska raznolikost v dopaminu, nevrotransmiterju GABA in sprostitvi endophrina lahko prispeva k razvoju motenj pri pitju alkohola. Tisti z bolj občutjlivo endophrine reakcijo so bolj dovzetni do povečanega pitja alkohola, saj le ta povečuje občutek užitka. Tisti z povečanim GABA nevrotransmitorjem so bolj dovzetni do pomirjevalnem učinku alkohola, kar zmanjšuje rizik, da bodo razvili motnjo pri pitju alkohola. S tem ko možgani zmanjšajo količino nevrotransmiterjev GABA, dopamin in endophrine s tem se poveča njihova toleranca do kroničnega pitja alkohola in poveča aktivnost glutamata. To pomeni, da so redni uživalci alkohola bolj zaskrbljeni, imajo motnje spanja in doživljajo manj užitka. Takšen način vodi do motenj, kjer se pitje čuti normalno, ne pitje pa neprijetno. Kar vzpostavi zloben krog. Torej regularno pitje vodi v živčne in vedenjske motnje.

Marihuana in možgani

Dandanes stroka priznava terapevtske učinke marihuane, tako so določene države legalizirale njeno uporabo v medicinske namene. Ampak to še ne poda odgovor na to ali je rekreacijsko uživanje marihuane zdravo in kako to vpliva na možgane.

Marihuana deluje na telesni endokanabionidni sistem, kateri ima receptorje preko celotnih možganov in telesa. Telesne molekule endokanabionidi ravno tako delujejo na te receptorje. Stroka še ne razume popolnoma kanabionidnega sistema v telesu. Večina nevrotransmitorjev potuje od enega nevrona k drugemu preko sinaps, preko katerih prenesejo signal. Ampak endokanabionidi potujejejo v nasprotni smeri. Ko signal prepotuje iz enega nevrona na drugega nevron, ki je prejel signal sprosti endokanabionid. Ti endokanabionidi potujejo nazaj, kjer signalizirajo nevron, ki je poslal signal. S tem le ta dobi feedback od nevrona, ki je prejel signal.

Na ta način stroka verjame, da endokanabionidni sistem obstaja z namenom, da modulira signale med nevroni. Nekatere pojača, druge pa omili. Endokanabionid na ta način umiri delovanje nevrona, ki je poslal signal. To pa ne pomeni, da upočasni obnašanje ali našo percepcijo. Na primer, če upočasni vonj po nečem dobrem to pomeni, da ga naredi bolj intenzivnega, saj ga "vonjamo" dalj časa.

Marihuana vsebuje dve pomembni sestavini THC in CBD. THC je primarno odgovoren za psihoaktivne, kognitivne in percepcijske učinke marihuane. CBD je pa odgovoren za ne psihoaktivne učinke marihuane. Tako, kot endokanabionidi THC upočasni signalizacijo s tem, ko se veže na kanabionidne receptorje. Ampak se veže na celoten receptorski sistem in ne kot endokanabionidi, ki se vežejo na točno določen receptor ali določeno skupino receptorjev, kot odgovor na specifično stimulacijo. S tem kanabionidni sistem vpliva na več sistemov hkrati to pa pomeni, da pri vsakem posamezniku glede na njegovo genetiko, predhodnje življenske izkušnje v večini določa kako podoživlja vpliv te droge. To še posebej velja za marihuano, ki deluje na telo preko več poti hkrati. Torej, če ima marihuana kakršen koli škodljiv učinek na naše telo, se ta razlikuje od osebe do osebe. Čeprav stroka še ne razume popolnoma, kako marihuana povzroča škodljive učinke na naše telo, so nekateri očitni. Staranje. Pri ljudeh mlajših od 25 let, so kanabionidi v možganih skoncentrirani bolj v beli snovi (myelin), kot pri ljudjeh nad 25 let. Bela snov v možganih vpliva na komunikacijo, učenje, spomin in emocije. Pogosto uživanje marihuane lahko poruši sledi bele snovi in s tem onemogoči možganom razvoj novih povezav. To lahko na daljši čas poškoduje učne sposobnosti. Za zdaj še ni jasno, kako resne so lahko takšne poškodbe in ali so popravljive. Še posebej med mlado populacijo, je ta rizik še toliko večji. Marihuana lahko povzroči tudi halucinacije ali paranoidno deluzijo. Ti simptomi se pri večini umirijo, ko oseba neha uživati marihuano pri redkih primerih pa ne, kar imenujemo trajna psihotična motnja. Družinska oz. dedna psihotična motnja, kot je na primer tudi shizofrenija, je najočitnejša pa tudi ne edina verjetna motnja katere verjetnost pojava se znatno poveča ob uživanju marihuane. Psihoze, ki jih povzroča marihuana so ravno tako bolj dovzetne pri mladih, kot pri odraslih. Kar pa stroka še ne razume je ali bi se te psihotične motnje pojavile tudi, brez uživanja marihuane, ali jih marihuana sproži predčasno ali je marihuana katalizator brez katere mogoče do njih sploh nebi prišlo? Ali je pa reakcija na marihuano indikator na že obstoječo psihično motnjo.

Po trajnem uživanju, tako kot pri ostalih drogah postanejo možgani manj in manj odzivni na marihuano. Pomeni, da jo je potrebno več, da dosežemo isti efekt. Za razliko od ostalih drog, ni rizika za smrtno predoziranje. In tudi ob večjem uživanju ni smrtne bojazni, če se nenadno preneha njeno uživanje. Simptomi, ki se ob nenadnem prenehanju lahko pojavijo so motnje spanca, depresija, kar pa preneha po nekaj tednih. Tako torej lahko zaključimo, da bodo efekti marihuane slabi in dobri odvisni od posameznika do posameznika. Ni pa jasno ali bo uživanje marihuane sprožilo kakšno mogoče prekrito psihično motnjo.

Kofein in možgani

Kofein je svetovno najbolj razširjena droga. Večino kofeina se nahaja v čaju in kavi. Omeniti pa velja, da se kofein nahaja tudi v nekaterih drugih pijačah, ki delujejo poživitveno. Kofein nam pomaga, da se počutimo bolj pozorne, vesele in polne energije. Kofein ravno tako lahko poviša naš krvni pritisk, kar povzroči da se počutimo zaskrbljene.

Kofein v rastlinah v semenih in listih v velikih dozah nastopa kot strup za insekte. Ampak kadar je konzumiran v majhnih dozah, kot npr v nektarju cvetov pa pomaga insektom da si zapomnejo in popnovno obiščejo cvet.

V človeškem telesu kofein deluje, kot stimulant v živčnem sistemu, s tem ko blokira molekule ki povzročajo utrujenost, zaspanost. Substanco ki se imenuje adenosine. Naše telo potrebuje energijo, ki jo dobi ob razgradnji molekule, ki se imenuje ATP. V tem procesu razgradnje se sprosti adenosine. Nevroni v možganih imajo receptorje, ki so perfektno dizajnirani za sprejem te molekule. Ko se adenosine veže na te receptorje povzroči vrsto biokemijskih reakcij. To pa povzroči, da se nevroni slabše odzovejo in sprostijo manj signalno pomembnih molekul v možganih. To povzroči zaspanost. Kofein zaradi podobne molekularne sestave kot adenosin se ravno tako veže na te receptorje in s tem onemogoči adenosinu vezavo, kar rezultira v manj sproščenih signalno pomembnih molekul v možganih, torej smo manj zaspani, utrujeni itd. Kofein nima toliko podobne sestave adenosinu, da bi aktiviral receptor tako, kot ga adenosine. Kofein lahko sproži tudi pozitivna čustva. V določenih nevronih so adenosine receptorji povezani na druge molekule imenovane dopamin. Namen dopamina v možganih je sprožitev občutka za užitek. Ko se adenosine priključi na enega od teh receptorjev to povzroči da se dopamin težje sam veže ali pa sploh ne na svoj receptor, kar onemogoči dopaminu svoj namem. Ampak ko kofein vstopi na ta receptor namesto adenosina takrat se pa dopamin lahko normalno veže na svoj receptor, kar ravno nasprotno vpliva na naše počutje.

Stroka ugotavlja, da vezava kofeina na receptorje ima lahko dolgotrajne pozitivne učinjke. Zmanjša verjetnost določenih bolezni. Parkinsonova bolezen, alzheimerjeva bolezen in določene tipa raka. Kofein lahko tudi pospeši, da telo kuri več maščob.

Ne vsi učinki kofeina so zdravi. Ravno tako lahko poviša bitje srca in krvni pritisk. Kar poveča količino uriniranja in drisko ter prispeva k nespečnosti in tesnobi. Ravno tako sama hrana in pijača same po sebi v kateri se nahaja kofein imajo raznorazne učinke na telo.

Možgani se lahko prilagodijo na regularno konzumiranje kofeina. Če so tako naši adenosine receptorji po večini zasedeni z kofeinom in ne adenosinom, bo naše telo proizvedlo dodatne adenosine receptorje. Tako bo tudi ob prisotnosti kofeina adenosine še zmeraj lahko signaliziral naše možgane. Zato začutimo, da rabimo vedno več in več kofeina. Tako imamo potem zoped več in več novonastalih adenosine receptorjev katere želimo blokirati z kofeinom. To je tudi razlog, če nenadoma prenehamo konzumirati kofein, da začutimo neprijetnost. Veliko receptorjev in ne kofeina, tako adenosine deluje prekomerno. To pa povzroči simptome glavobola, utrujenosti in depresije. Ampak v parih dneh, ti extra adenosine receptorji izginejo, telo se načeloma povrne v prvotno stanje.

Opium in možgani

Opium je rastlinski extrakt, ki hkrati zmanjšuje bolečino in povečuje užitek. Ena izmed komponent v opiumu je tudi morfij, ki se dandanes uporablja v medicinske namene. Morfij, Codine in druge substance se predelujejo direkto iz substanc, ki jim pravimo opiati. V 20. stoletju so farmacevtske tovarne naredile drogo z sintetično enako kemijsko substanco tem opiatom. Te substance so: Heroin, Hydrocodone, Oxycodone, Fentanyl. Te komponente bodisi sintetične bodisi rastlinske so skupaj znane pod imenom opiodi. Droge oziroma zdravila proti bolečinam, opiodi so zelo efektivna proti bolečinam ampak povzročajo odvisnost. Kriza odvisnosti od zdravil opiodov je v trendu še danes.

Za razumevanje zakaj opiodi povzročajo zasvojenost velja razumeti, kako vplivajo na naše telo. Vse od prve doze in ponavljajoče uporabe pa vse do kaj nastopi po dalljši uporabi in če prenehamo nenadoma. Vsaka od teh opiatov ima rahlo različno kemijsko sestavo. Vsem je pa skupno, da reagirajo na telesni opiodni sistem, ko se vežejo na opiodne receptorje v možganih.

Endorphini so telesni signali za bolečino in se vežejo na te receptorje. Opiodna droga se na te iste receptorje veže precej močneje in za daljše obdobje. Zato lahko opiodna droga upravlja z precej večjo bolečino, kot pa naši telesni endorphini.

Opiodni receptorji vplivajo tudi na naše razpoloženje, zaspanost, dihanje, prebavo in ostale, krvni tlak. Z takšnim efektom opiodi povzročijo, da so vse te normalne telesne funkcije bolj intenzivne in bolj razširjene kot tiste, ki jih telo regulira z endorphinom. Ko se droga veže na opiodni receptor povzroči sprostitev dopamina, ki je povezan z občutkom ugodja in verjetno zaslužen za občutek evforije, ki karakterizira vpliv opioda. Hkrati pa opiod zatre sprostitev adrenalina, kar vpliva na budnost, dihanje, prebavo in krvni tlak. Terapevtska doza zmanjša le adrenalin zadosti, da povzroči le zaprtost. Ob večjih dozah opiodi povečajo bitje srca, krvnega tlaka in intenzivnost dihanja vse do nevarnega področja. Kar povzroči izgubo zavesti in tudi smrt.

S časoma telo začne razvijati toleranco na opiode. Tako, da zmanjša število opiodnih receptorjev ali pa, da sami receptorji postanejo manj odzivni. Da bi doživeli enako sprostitev dopamina in enako razpoloženje, kot prej je potrebno vzeti večjo dozo. To je pa cikel, ki vodi v fizično odvisnost in zasvojenost. Ko ljudje začnejo jemati večjo dozo, s tem nivo adrenalina postaja vse manjši in manjši vse do točke, ko lahko vpliva na osnovne telesne funkcije. Telo to kompenzira tako, da poveča število receptorjev za adrenalin. Na ta način lahko zazna že precej manjše količine adrenalina. To je mehanizem, ki omogoča telesu, da v takšnem primeru funkcionira normalno. Postane odvisno od opioda, da bi vzdrževalo novo ravnovesje.

Ko nekdo, ki je fizično odvisen od opioda preneha z jemanjem nenadno je to ravnovesje porušeno. Stopnja adrenalina se lahko poveča že v samem dnevu ampak telo rabi precej več časa, da se znebi dodatnih receptorjev za adrenalin, ki jih je ustvarilo med jemanjem opioda. To pomeni, da je določen čas, ko je telo preveč občutljivo na adrenalin. Ta preobčutljivost na adrenalin povzroči simptome. Bolečine v mišicah, bolečine v trebuhu, vročino in bruhanje. Čeprav je vse to začasno je nenaden umik opioda lahko zelo nevaren. V resnih primerih je nekdo lahko bolan več dni do več tednov. Ljudje odvisni od opiodov ni nujno, da še vedno uporabljajo drogo za doseg zadetosti ampak v izogib zgornjim bolezenskim stanjem. Če se nekdo s časoma vrne na konzumiranje opioda je to lahko smrtno. Saj kar je prej veljalo, kot standardna doza za doseg zadetosti je sedaj lahko smrtna doza.

Trenutna droga za preprečitev predoziranja je naloxone. Naloxone se veže na opiodne receptorje ampak jih ne aktivira. Pri tem pa onemogoči opiodu, da se veže na opiodne receptorje pa tudi izbije opiode iz receptorjev in s tem zmanjša njihovo delovanje.

Odvisnost od opiodov je redkogdaj osamljena bolezen. Pogosto se pridružujejo še druge duševne težave. Methadone in buprenorphine sta dandanes primarni drogi za preprečitev predoziranja, ki jih predpiše zdravnik.

Nevarnost pri mešanju različnih zdravil

Ob mešanju različnih zdravil lahko v telesu ustvarimo interakcijo med zdravili, ki lahko v ekstremnih primerih vodi do odpovedi ledvic, poškodbo jeter ali celo notranje krvavitve. Interakcija med zdravili nastopi, ko mešanica zdravil ali mešanica zdravila z drugo substanco naredi drugačen učinek, kot bi ga imeli če bi zdravilo delovalo individualno. V tem primeru hrana, pijača, zdravila ali katerokoli druga substanca.

Večina interakcij zdravil spada v dve kategoriji. Prva, ko zdravila oz substance reagirajo direktno. V drugem pa, ko ena substanca deluje na telo kako naj procesira drugo. Kako naj je absorbirana, metabolizirana ali transportira po telesu.

Na primer zdravila za redčenje krvi in aspirin imajo podoben efekt, ki postane zelo nevaren, ko se zdravila združijo. Oboje preprečujejo strjevanje krvi. Zdravila za redčenje krvi preprečujejo strjevanje na način, da držijo krvne strdke skupaj medtem, ko aspirin deluje na način, da krvne strdke razbija. Individualno so ti efekti varni. Ampak v interakciji pa lahko preprečita strjevanje krvi do nevarnih razsežnosti, kar lahko sproži notranje krvavitve. Oba posamično sta nenevarna vendar skupaj tvorita nevarno mešanico.

Drugi primer sta na primer kokain in heroin. Ko imamo dve nevarni substanci, ki skupaj tvorita še bolj nevarno zmes. Kokain je stimulant to pomeni, povzroči zvišanje bitja srca kar povzroči, da telo potrebuje več kisika. Heroin po drugi strani je depresent, ki upočasni dihanje, s tem zmanjša telesu kisik ravno, ko ga potrebuje še več. Ta kombinacija obremeni organe in lahko povzroči odpoved respiratornega sistema in smrt.

Interakcija med grozdnim sokom in določenimi zdravili razreda, ki zmanjšujejo holesterol ima vpliv na prebavo zdravila. Jetra proizvajajo encime, molekule ki prispevajo k prebavi substanc, ki jih zaužijemo. Encimi v jetrih lahko aktivirajo zdravila na način, da jih razbijejo v njihove oblike v katerih so predvidena, da delujejo ali pa razbijejo strupene molekule v molekule, ki niso več strupene. V jetrih se tako nahaja veliko število različnih encimov vsak zadolžen za razgradnjo specifičnih snovi. Grozdni sok se pa veže na iste encime, kot ta zdravila. S tem povzroči, da je dostopna manjša količina teh encimov. Torej združitev obojega povzroči, da ostane v krvi večja količina zdravila za dalše časovno obdobje, kar potencialno lahko povzroči odpoved ledvic.

Alkohol lahko tudi vpliva na encim ki pomaga razgraditi acidomeniphine. Spojina, ki se nahaja v zdravilih proti bolečini. Pri določenih zdravilih proti bolečini nastanejo v jetrih pri razgradnji strupene snovi. Regularno je teh strupov malo. Ob prisotnosti alkohola je pa lahko spremenjeno delovanje encima, kar povzroči povečano proizvodnjo strupov kot so produkta pri razgradnji zdravila. To pa lahko povzroči poškodbo jeter tudi kar bi običajno lahko bila popolnoma varna doza zdravila.

Nekateri strokovnjaki redno razvijajo računalniške sisteme, ki lahko predvidijo škodljive reakcije med zdravili ali zdravil z substancami še predenj se zgodijo v našem telesu. Z simuliranjem njihove interakcije z proteini v našem telesu. Pri novih zdravilih se uporabljajo super-računalniki za predvidevanje njihovega delovanja.