Vede in osebje.
“Uporabi ga ali pa ga izgubiš.”
Zdrav duh ohranja miselne vzorce, ki se pogosto uporabljajo, in »čisti« vzorce, ki se nekaj časa ne uporabljajo. Enako je pri mišicah, če ne uporabite dovolj celic, bodo mišice oslabele. Na podlagi tega pravila stroka pravi, naj se še naprej premikajo poškodovane okončine, da preprečimo izgubo možganskih povezav.
”Uporabite in izboljšajte”
Če nalogo opravite in jo vadite znova in znova, se vedno znova aktivira ista celična mreža v možganih. Ponovna aktivacija tega omrežja povzroči, da postane močnejša in deluje bolj učinkovito, kar na koncu vodi do izboljšanega rezultata.
Na primer, ko vadite igranje na glasbilo, se bo vaše igranje z vadbo izboljšalo, saj postaja močnejša mreža povezav v vaših možganih, ki jih uporabljate za igranje. Osebje, družinski člani in osebni asistenti spodbujajo uporabnike, da še naprej izvajajo svoje vaje skozi poškodovano stran telesa, kar bo privedlo do pozitivnih sprememb v teh možganskih omrežjih.
Fizioterapija.
Motorične omejitve po možganski poškodbi se med drugim izražajo kot paraliza določenega dela telesa. Po drugi strani pa se lahko pojavi togost mišic (spastičnost), ki vodi do bolečine in omejitve obsega gibanja. Da bi izboljšali obseg gibanja, zmanjšali tonus, izboljšali mišično moč, izboljšali ravnotežje, zmanjšali bolečino in končno prispevali k splošnem izboljšanju je zelo pomembno, da vadimo doma.
“Treniraj osredotočeno.”
Rehabilitacijske vaje morajo biti specifične za nalogo ali funkcijo, ki jo uporabnik želi izboljšati. Če želi spremeniti področje možganov, ki nadzoruje njegovo roko, mora vaditi izvajanje nalog z roko. Če želi izboljšati delovanje leve noge, izvaja vaje z levo nogo. Če ima uporabnik težave z držanjem vilic, mora terapevt dati določene vaje, ki omogočajo položaj roke pri držanju vilic.
“Vaditi znova in znova.”
Da bi možganom omogočili spremembo, je potrebno večkrat ponoviti isto nalogo. Na primer, če bi se hoteli naučiti žonglirati, ali bi bilo bolje vaditi trikrat ali tridesetkrat? Enako velja za zdravljenje po možganski poškodbi – več, kot je ponovitev, tem bolje rezultate dosežemo! Strokovne osebe spodbujajo uporabnike, da večkrat vadijo in nadaljujejo z vadbo doma. Več kot je ponovitev, na katere se uporabnik vsak dan navadi, hitreje se bodo možgani prilagodili in učili.
Delovna terapija.
Izjemen pomen ima delovna terapija - vadba v domačem okolju po možganski poškodbi. Samo intenzivne ponovitve, ki učijo in ki navadijo telo v določenih dejanjih bodo privedle do olajšanja in izboljšanja stanja. To velja tako na fizičnem, kot na kognitivnem področju, kjer se morajo možgani trenirati, da se izboljšajo in pomagajo telesu pravilno delovati. V okviru delovne terapije je zelo pomembno, da vsakodnevno prakso izvajamo doma. Običajno se bo / bosta družinski član ali osebni asistent skupaj naučila vaj, da jih bosta lahko uporabljala čez dan. Zahvaljujoč redni vadbi doma - je vsekakor mogoče skrajšati rehabilitacijski proces in doseči izboljšanje vsakodnevnega delovanja in samostojnosti.
"Intenzivno smo trenirali"
Pomembno je tudi, da bo uporabnik med vadbo, to kar vadi, delal intenzivno. To je mogoče doseči s številnimi ponovitvami ali izvajanjem zahtevnih nalog. Tako, kot trening za daljši tek lahko najprej začnete s kratkimi razdaljami, vendar, da postanete boljši, morate svoje mišice potisniti, da delajo težje in tečete dlje, kot prej. Ista stvar se dogaja v možganih. Da bi spodbudili možganske mreže, da se spremenijo, strokovne osebe pozivajo uporabnike, naj delajo več in vsakič dosežejo malo več.
Psiholog.
Osredotoča se na sedanjost in poudarja spreminjanje nezdravih miselnih in vedenjskih vzorcev, ter jih nadomesti z bolj zdravimi vzorci.
Osredotoča se na selektivno pozornost, spomin, regulacijo čustev, prilagodljivost in socialno anksioznost, napade anksioznosti, fobije, depresijo, motnje hranjenja, težave s samopodobo, jezo, težave s spanjem.
Socialni delavci.
Socialno delo po svoji definiciji je poklic, ki prispeva k izboljšanju osebnega in družbenega delovanja uporabnika, družine, poudarja pomen okolja v katerem se nahaja uporabnik, svetuje in usmerja uporabnika, da se okrepi in se spopade s svojimi težavami na podlagi družbenih vrednost. Prispeva k povečanju kvalitete del pri izvajanju osebne asistence in dolgotrajne oskrbe ter rehabilitacije. Pomaga pri vodenju in načrtovanju socialnega varstva.
Socialna delavka podpira uporabnika, da bo v različnih fazah njegove bolezni, oziroma rehabilitacije, ob pravem času prejel socialne storitve in ugodnosti. Sodeluje pri načrtovanju uporabnikove rehabilitacije po hudi poškodbi in bolezni. Pomaga uporabniku v hudih stiskah in kriznih razmerah, pisanju vlog in pritožb.
Storitve socialne delavke so strogo zaupne in brezplačne. Uporabnik jo lahko pokliče po telefonu, piše po e-pošti, navadni pošti ali se predhodno dogovori za termin srečanja.
Kognitivni terapevti.
Veliko ljudi je s nevrološko poškodbo, kot je možganska kap in veliko ljudi je s travmatično poškodbo glave, pri obeh tipih poškodb je velika možnost nastanka stanj ki se kažejo kot motnje: govora, motnje glasu, težave pri požiranju.
Afazija je jezikovna motnja, ki je posledica poškodbe možganov, ki se lahko pojavi iz različnih razlogov, kot so poškodba glave po nesreči, tumorji, operacije glave in najpogosteje možganska kap.
Afazija se kaže z okvaro enega ali več od štirih jezikovnih kanalov: govorne sposobnosti, razumevanja govora, branja in pisanja. Centri, ki so odgovorni za jezik, so na levi hemisferi (95 % populacije), zato se afazija pojavlja predvsem pri dogodku na levi strani možganov.
Motorična / ekspresivna afazija - nastane kot posledica poškodbe predvsem čelnih predelov (v bližini območja Broca). Za to vrsto afazije je značilno malo govora do pomanjkanja govorne produkcije, vendar je jezikovno razumevanje razmeroma dobro ohranjeno. Pri tej afaziji oseba običajno ve, kaj želi povedati, vendar ima težave z izrekanjem. Na primer: če bi rekel, da hoče steklenico, lahko reče: "Prinesi mi jo tako, da vanjo dam vodo." Ljudje z ekspresivno afazijo se pogosto zavedajo napake, ki povzroča veliko frustracij.
Senzorna/receptivna afazija - nastane kot posledica poškodbe predvsem temporalnih in posteriornih predelov (v bližini območja Vernica). Pri tej vrsti afazije se govor proizvede tekoče in enostavno, vendar ni vedno "zanimiv", včasih pa se celo slišijo besede, ki v jeziku ne obstajajo. Poleg tega je razumevanje blago do močno okrnjeno. Za afazijo iz te skupine je značilen tudi pojav pomanjkanja zavedanja o okvari, torej pri bolnikih, katerih razumevanje je tako slabo, da se ne zavedajo, da jih ne razumejo.
Globalna afazija - Afazija, ki jo povzroča kombinacija motorične in senzorične afazije, ki povzroča hudo okvaro govora in jezikovnega razumevanja. To povzroča hude komunikacijske težave, pacienti pa so zelo omejeni pri govorjenju in razumevanju. Globalna afazija nastane zaradi obsežne poškodbe vseh predelov jezika na levi hemisferi. To afazijo pogosto spremlja obsežna okvara dodatnih kognitivnih funkcij..
Dizartrija - Oslabljena sposobnost krmiljenja zaradi šibkosti, slabe mišične napetosti (spastičnosti) ali pomanjkanja sinhronizacije med različnimi govornimi sistemi. Poškodba se pojavi na območjih, ki oblikujejo mišice, ki pomagajo pri govoru. Motnje se kažejo v 'zamazanem' in 'težkem' govoru, težavah pri povečanju ustnega ključa, težavah pri nadzoru ritma govora, nenatančni izgovorjavi soglasnikov, popačenju gibov ipd.
Apraksija - Ta motnja se kaže z nezmožnostjo (apraksija) ali okvaro (dispraksija) pri ustvarjanju prostovoljnega gibanja mišic ustnic, jezika, neba, čeljusti ali grla, čeprav ni šibkosti ali poškodbe mišic. Zato je pri bolniku, ki trpi zaradi apraksije, pogosto znatne težave pri ustvarjanju govora in »iskalnih« gibov ust in čeljusti. Pacient na primer želi proizvesti neko sporočilo, vendar ima velike težave, pove dele besed in čez nekaj časa uspe nenadoma proizvesti celo besedo ali stavek. Lahko tudi poje ali odgovarja na znana vprašanja.
Disfagija - Motnje obstoječe mišične gibljivosti napr. pri Parkinsonovi bolezni vključujejo tudi mehanizme požiranja in govora. Ti zapleti se lahko pojavio na različnih stopnjah bolezni. Govor osebe z diagnozo bolezni je težje razumljiv, ker je počasnejši in šibkejši kot običajno. V napredovanem stanju govor običajno postane šepetan zaradi težav pri učinkovitem izdihovanju zraka skozi sapnik za namen povišanja glasu in tudi zaradi pomanjkanja zavedanja o glasnosti za poslušalca. Težave s požiranjem so : težave pri požiranju sline, kašelj med jedjo, težave pri žvečenju in drugo. Težave lahko privedejo do zmanjšanja apetita, izgube teže in drugih težav.
KOMUNIKACIJSKE MOTNJE:
Stanja, za katere so značilne jezikovne sposobnosti (razumevanje in izražanje govora in pisanja), ki so pod pričakovano ravnjo za določeno starost, običajno brez intelektualne okvare. Ta stanja so lahko povezana z gluhoto; bolezni možganov, duševne motnje ali okoljski dejavniki
Jezikovne motnje
Stanja, za katere je značilno pomanjkanje razumevanja ali izražanja pisnih in govorjenih oblik jezika. Sem spadajo pridobljene in razvojne motnje.
Agraphia:
Izguba ali poslabšanje sposobnosti pisanja (črke, zlogi, besede ali besedne zveze) zaradi poškodbe določenega možganskega področja ali občasno zaradi čustvenih dejavnikov. To stanje se redko pojavlja izolirano in pogosto spremlja AFAZIJA.
Anomija:
Jezikovna disfunkcija, za katero je značilna nezmožnost poimenovanja ljudi in predmetov, ki so pravilno zaznani. Posameznik zna opisati predmet, ne more pa navesti imena. To stanje je povezano z lezijami prevladujoče hemisfere, ki vključujejo jezikovna področja, zlasti časovni reženj.
Disleksija:
Kognitivna motnja, za katero je značilna oslabljena sposobnost razumevanja napisanih in natisnjenih besed ali besednih zvez kljub nedotaknjenemu vidu. To stanje je lahko razvojno ali pridobljeno.
Motnje jezikovnega razvoja:
Stanja, za katere so značilne jezikovne sposobnosti (razumevanje in izražanje govora in pisanja), ki so pod pričakovano ravnjo za določeno starost, običajno brez intelektualne okvare. Ta stanja so lahko povezana z gluhoto; bolezni možganov; duševne motnje; ali okoljski dejavniki.
Motnje govora:
Pridobljena ali razvojna stanja, ki jih zaznamuje oslabljena sposobnost razumevanja ali ustvarjanja govorjenih oblik jezika.
Učne težave:
Pogoji, za katere je značilno znatno neskladje med posameznikovo zaznano stopnjo intelekta in njegovo sposobnostjo za pridobivanje novega jezika in drugih kognitivnih veščin. Te so lahko posledica organskih ali psiholoških stanj. Relativno pogosti podtipi vključujejo disleksijo, diskalkulijo …
Diskalkulija:
Oslabljena sposobnost številskih konceptov. Te nezmožnosti nastanejo kot posledica primarne nevrološke lezije, so sindromne (npr. gerstmannov sindrom) ali pridobljene zaradi poškodbe možganov.
Disleksija:
Kognitivna motnja, za katero je značilna oslabljena sposobnost razumevanja napisanih in natisnjenih besed ali besednih zvez kljub nedotaknjenemu vidu. To stanje je lahko razvojno ali pridobljeno.
Dietetika.
Izraz dietetika zajema vse prehranske terapevtske ukrepe, katerih cilj je preprečevanje ali zdravljenje bolezni. Dietetika se ukvarja predvsem s pravilno prehrano za različne bolezni, kot tudi z skupino motenj hranjenja za katere so značilne fiziološke in psihološke motnje apetita ali vnosa hrane:
1. Anoreksija
Motnja hranjenja, za katero je značilno pomanjkanje ali izguba apetita, znana kot anoreksija. Druge značilnosti vključujejo presežek strahu pred prekomerno telesno težo; motnje telesne podobe; znatna izguba teže; zavrnitev vzdrževanja minimalne normalne teže.
2. Izogibajte se restriktivni motnji vnosa hrane
Motnje pri prehranjevanju ali hranjenju (npr. očitno pomanjkanje zanimanja za prehranjevanje ali hrano; izogibanje na podlagi senzoričnih značilnosti hrane; zaskrbljenost zaradi averzivnih posledic prehranjevanja), ki se kaže v vztrajnem nezadovoljevanju ustreznih prehranskih in/ali energijskih potreb, povezanih z (ali več) od naslednjega: znatna izguba teže (ali neuspeh pri doseganju pričakovanega povečanja telesne mase ali upočasnjena rast pri otrocih); pomembna prehranska pomanjkljivost; odvisnost od enteralne prehrane ali peroralnih prehranskih dopolnil; ali izrazito poseganje v psihosocialno delovanje.
3. Motnja prenajedanja
Motnja, povezana s tremi ali več od naslednjih: prehranjevanje do neprijetnega občutka sitosti; uživanje velikih količin hrane, ko ni fizično lačen; jesti veliko hitreje kot običajno; jedo le zaradi zadrege; občutek gnusa, depresije ali krivde po prenajedanju. Merila vključujejo pojavnost v povprečju, vsaj 2 dni na teden v trajanju 6 mesecev. Prenajedanje ni povezano z redno uporabo neustreznega kompenzacijskega vedenja (tj. čiščenja, pretirana vadba itd.) in se ne pojavlja izključno z bulimijo nervozo ali anoreksijo nervozo.
4. Bulimija nervoza
Motnja hranjenja, za katero je značilen cikel prenajedanja (bulimija ali prenajedanje), ki mu sledijo neustrezna dejanja (očiščevanje), da se prepreči povečanje telesne mase. Metode čiščenja pogosto vključujejo samo izzvano bruhanje, uporabo odvajala ali diuretikov, prekomerno vadbo in tešče.
5. Diabulimija
Motnje hranjenja, ki se običajno pojavljajo pri bolnikih s diabetes mellitusom, TIP 1, ki omejujejo vnos inzulina, da bi shujšali.
6. Zasvojenost s hrano
Skupina kemičnih odvisnosti od določene hrane ali hrane na splošno, pri kateri se razvije fizično hrepenenje po teh živilih.
7. Sindrom nočnega prehranjevanja
Malo ali nič apetita za zajtrk zaradi uživanja več hrane po večerji, kot med obrokom in uživanja več, kot polovice dnevnega vnosa hrane po uri za večerjo.
8. Ortoreksija nervoza
Motnja hranjenja, za katero je značilna patološka obsedenost z zdravo prehrano
9. Pica
Vztrajno uživanje nehranljivih snovi vsaj en mesec.
10. Relativno energijsko pomanjkanje v športu
Zdravstvene motnje, povezane z nizkim kaloričnim vnosom pri posameznikih, ki se ukvarjajo z visoko aktivnim športom.
11. Sindrom triade športnice oz. Sindrom RED-S- pomanjkanje energije
Stanje tekmovalnih športnic, pri katerem so med seboj povezane težave motenj hranjenja in prehranjevanja ; amenoreja; osteoporoza, imunost, sintezo beljakovin, zdravje srca in ožilja
12. Ruminacijski sindrom
Bolezen prebavil, za katero je značilno ponavljajoče se in brez napora regurgitacija zaužite hrane iz želodca v ustno votlino v zgodnjem potprandialnem obdobju. Povezan je s funkcionalno patologijo prebavil (npr. zvišan intra-želodčni tlak) in psihiatričnimi motnjami (npr. anksioznost, depresija).